Kot učitelj smučanja vem, zakaj mora biti smučarska čelada vedno pravilno zapeta
Otroke učim smučati že petnajst zim. V tem času sem videl na tisoče malih padcev, smeha in solz. Vsako jutro, preden gremo na sneg, naredim isti pregled, ali ima vsak otrok rokavice, očala in ali je smučarska čelada zapeta tako, kot mora biti.
Starši pogosto mislijo, da je dovolj, če je čelada na glavi. Pa ni. Če je pas ohlapen, se ob padcu čelada premakne nazaj in čelo ostane odkrito. Zato vsakemu otroku pod brado vstavim dva prsta. Če gresta vmes lahko, je smučarska čelada preveč ohlapna, če ne gresta, je pretesna.
Pred tremi leti sem imel v skupini fantka, starega sedem let, ki je bil zelo pogumen in malo preveč hiter. Na koncu proge je zapeljal v ograjo iz mreže in z glavo udaril v leseni steber. Tisti trenutek se mi je ustavilo srce. Ko sem pritekel do njega, je sedel v snegu in jokal, njegova smučarska čelada pa je bila razpokana po sredini.
Reševalci so ga odpeljali na pregled, a razen buške in strahu ni imel ničesar. Zdravnica je staršem povedala, da je bila prav smučarska čelada razlog, da so se vrnili domov isti dan. Mama mi je pozneje prinesla tisto razpokano čelado in rekla, naj jo pokažem drugim staršem.
Od takrat jo hranim v smučarski šoli. Kadar kateri od staršev pravi, da je smučarska čelada pri otroku le formalnost, mu jo pokažem. Pogovor se običajno konča hitro in brez prepričevanja.
Svetujem tudi, naj otroci ne nosijo pod čelado debelih kap. Kapa spremeni prileganje in smučarska čelada lahko zdrsne čez oči. Bolje je izbrati čelado s toplo podlogo ali tanko kapo iz tehničnega materiala, ki je narejena prav za to.
Letos me je obiskal tisti fantek, zdaj star deset let. Smuča odlično in je že v tekmovalni skupini. Pokazal mi je svojo novo čelado in se nasmehnil, rekel pa je, da ga je stara rešila, ta nova pa ga bo naučila zmagovati. Ne vem, ali se je to naučil od mene, vem pa, da mu je smučarska čelada ostala v spominu za vse življenje.